Profesor Kajetan Gantar (1930 – 2022)

Kajetan Gantar

Otrok je oče moža, so meni­li roman­ti­ki; in eden naj­bolj sim­pa­tič­nih pasu­sov v Utrin­kih uga­slih sanj jim pri­tr­ju­je z zgod­bo o tem, kako se je dese­tle­tne­mu Kaje­ta­nu zače­lo obzor­je dra­ma­tič­no širi­ti že v četr­tem razre­du. »Vsak dan sem se takoj, ko sem pri­šel iz šole domov, že med vra­ti zadrl: Caj­ten­ge! Hočem dana­šnje caj­ten­ge! – Potem sem zagra­bil Slo­ven­ca, šel v otro­ško sobo in se ule­gel na tla, poleg časo­pi­sa odprl star in raz­ce­fran atlas in štu­di­ral, kako pote­ka v Alba­ni­ji fron­ta med ita­li­jan­sko in grško arma­do … Takrat sem prvič začel obču­do­va­ti Grke in vse, kar je grške­ga.« Za to nena­si­tno rado­ve­dnost, Apu­lej bi rekel curi­o­si­tas, se zdi, da je na samem začet­ku vseh nje­go­vih meta­mor­foz, da je osnov­ni vzgib, ki je poleg muha­vo­sti zgo­do­vi­ne, »naklju­čja zda­njih dni«, mla­de­ga bral­ca dnev­nih novic gnal pre­ko življenj­skih postaj, »dokler napo­ti / pri­ho­dno­sti bilo je zagri­nja­lo«.

Otro­štvo v Celju, voj­na vihra v Lju­blja­ni in na Koro­škem, kla­sič­na gim­na­zi­ja in štu­dij kla­sič­ne filo­lo­gi­je v Lju­blja­ni, pou­če­va­nje gim­na­zij­cev na Ptu­ju, dok­to­rat iz Homer­ja, delo z znan­stve­ni­mi zavo­di na Sekre­ta­ri­a­tu za kul­tu­ro, vse to je bila neka­kšna pred­pri­pra­va na to, da se je v začet­ku šest­de­se­tih kot asi­stent zna­šel tam, kamor je ves čas spa­dal, na Filo­zof­ski fakul­te­ti Uni­ver­ze v Lju­blja­ni, kjer je kasne­je postal docent, izre­dni in redni ter konec devet­de­se­tih zaslu­žni pro­fe­sor, vmes pa član SAZU ter vrste tujih uče­nih družb.

Unus homo tantum / samo en človek

Več kot cur­ri­cu­lum vitae pove­jo o njem knji­ge, ki jih ima­mo slo­ven­ski bral­ci po nje­go­vi zaslu­gi zdaj lah­ko na svo­jih poli­cah. Nje­go­va zadnja tiska­na bibli­o­gra­fi­ja izpred dese­tle­tja obse­ga 24 stra­ni, tule bi jo bilo tež­ko pov­ze­ti. Mogo­če bo bolj zani­miv utri­nek z neke­ga sim­po­zi­ja, na kate­rem sem bil pred leti, v Nea­plju. Nane­slo je, da je na njem nasto­pil tudi Kaje­tan Gan­tar, ki pa se ni mogel ude­le­ži­ti začet­ka, ker se mu je ta pre­kri­val z nekim dru­gim sim­po­zi­jem. Popol­dne so nas ita­li­jan­ski orga­ni­za­tor­ji vodi­li po mestu, ven­dar se je logi­sti­ka nekje zaple­tla, pred nami je bila naj­sta­rej­ša ope­ra na sve­tu, Tea­tro di San Car­lo, vodi­ča pa od niko­der, tako da smo čaka­li in se pogo­var­ja­li. Kole­ga iz Zdru­že­nih držav je bil rado­ve­den, kdo je Slo­ve­nec, za kate­re­ga je sli­šal, da še pri­de.

Meni­la sva se v latin­šči­ni in zgra­bi­lo me je opi­sno pože­le­nje, tako da sem mu začel našte­va­ti avtor­je in dela, ki jih je pre­ve­del. Ari­sto­te­lo­va Poe­ti­ka in Niko­ma­ho­va eti­ka, Pro­ko­pij, Ajshil, Vkle­nje­ni Pro­me­tej in Per­ža­ni, Sofo­kles, Anti­go­na, Kralj Ojdip in Elek­tra, Evri­pid, Ifi­ge­ni­ja v Avli­di, Plavt, Hišni strah in Kome­di­ja o lon­cu, Hora­cij, Sapfo, Pin­dar, Homer­je­va Odi­s­e­ja, Hezi­o­do­va Dela in dne­vi ter Teo­go­ni­ja, pa seve­da Sve­to pismo, Tobi­to­va knji­ga in Apo­stol­ska dela. Sogo­vor­nik me je poslu­šal, na kon­cu pa mal­ček neje­ver­no vpra­šal: »Unus homo tan­tum?« Da, sem rekel, za vsem tem je samo en člo­vek – ven­dar se mi je zde­lo, da je bil tja nekam do polo­vi­ce sezna­ma Ame­ri­čan še z menoj, nato pa se mu je v oči pri­kra­del pogled, ki bi ga še naj­bo­lje pov­zel s fra­zo iz Taci­ta: cete­ra iam fabu­lo­sa, osta­lo so že baj­ke.

A le do nasle­dnje­ga dne, ko se nam je Kaje­tan Gan­tar pri­dru­žil v Nea­plju, začel takoj živah­no pose­ga­ti v dis­ku­si­je in se med odmo­ri za kavo pri­ja­telj­sko pomen­ko­va­ti z znan­ci z vseh kon­cev Evro­pe, z zagreb­škim pro­fe­sor­jem Vra­to­vićem sta v neki toč­ki zbi­ja­la šale kot dva sta­ra sošol­ca na oble­tni­ci matu­re. Ko se je v svo­jem pri­spev­ku v slo­gov­no izbru­še­ni latin­šči­ni dota­knil polo­ža­ja slo­ven­ske manj­ši­ne pod fašiz­mom, kar se mi je zde­lo gle­de na to, kje smo bili, še kar pro­vo­ka­tiv­no, sem med poslu­šal­ci z očmi poi­skal Ame­ri­ča­na; nasmeh­nil se je in mi poki­mal, taci­to­vske­ga dvo­ma ni bilo nikjer več.

Ethikoi kharakteres / značaji

Topel, malo­da­ne šegav zna­čaj, ki se skri­va za znan­stve­no suve­re­no­stjo, je brž­ko­ne eden od razlo­gov, da je šlo slo­ven­ski kla­sič­ni filo­lo­gi­ji v zadnjih dese­tle­tjih, po poli­tič­no diri­gi­ra­ni kata­stro­fi, ki jo je dole­te­la po dru­gi sve­tov­ni voj­ni, tako dobro, kot ji je šlo, in da se je sle­dnjič spet okre­pi­la. Con­cor­dia par­vae res cre­scunt, v slo­gi tudi majh­ne stva­ri raste­jo, ali kako že gre mora­la tiste Ezo­po­ve zgod­be o star­cu, nje­go­vih sino­vih in sno­pu palic. Nisem dovolj psi­ho­lo­ga, da bi si upal ugi­ba­ti, kako tak psi­ho­gram nasta­ne, zdi pa se mi pre­cej feno­me­nal­no, da je mla­di Kaje­tan svo­jo odpr­tost, pri­lju­dnost in ustvar­jal­nost raz­vil v pre­iz­ku­šnjah, ki bi koga dru­ge­ga nav­da­le z jezo in gren­ko­bo, kakr­šno pri­na­ša »življe­nja gnus«, ali ga kako dru­ga­če str­le.

Eden od ritu­a­lov, ki jih goji­mo na Oddel­ku za kla­sič­no filo­lo­gi­jo, je vsa­ko­le­tna božič­na večer­ja in od same­ga začet­ka, ko sem se zna­šel za tem nena­va­dnim omiz­jem, sem z zani­ma­njem opa­zo­val, s kakšno inte­li­gen­tno dobro­du­šno­stjo, zaro­tni­ško duho­vi­to­stjo in nena­re­je­no pri­ja­zno­stjo je sta­rej­ša gene­ra­ci­ja pro­fe­sor­jev, troj­ka Gan­tar – Mihevc Gabro­vec – Simo­ni­ti, govo­ri­la z mlaj­ši­mi in med seboj. Tu ni bilo zgodb o drob­nih voj­nah in ranje­nem samo­lju­bju, o kate­rih smo štu­den­ti vča­sih sli­ša­li od kole­gov iz dru­gih nad­stro­pij stav­be na Ašker­če­vi.

Aithries / vedrine

Kako ohra­niš takšno zna­čaj­sko vedri­no, ko ti oče­ta zapre Gesta­po, ko moraš proč od star­šev? Ko na lastna uše­sa sli­šiš nem­ško leta­lo, ki v ognju tre­šči v knji­žni­co semi­nar­ja za kla­sič­no filo­lo­gi­jo v Nuku – in ko čez leta ugo­to­viš, da je tvo­jo stro­ko to dobe­se­dno ohro­mi­lo? Ko se ob kon­cu voj­ne šti­ri­naj­stle­ten znaj­deš v begun­skem tabo­ri­šču na Koro­škem in pre­stra­šen spre­mljaš, kako se znan­ci vra­ča­jo izgi­njat na mori­ščih nove Jugo­sla­vi­je?

Ko te po vrni­tvi v Lju­blja­no še kot gim­na­zij­ca zapre­jo, ko te v zapo­ru pre­te­pa­jo, ko si neke noči pri­ča temu, kako si obu­pa­ni Gre­gor Str­ni­ša v celi­ci na Poljan­skem nasi­pu z žilet­ko pre­re­že žile? Ko ne moreš na že odo­bre­no celo­le­tno šti­pen­di­jo v Mün­ster, ker v ura­du na Kotni­ko­vi zavr­neš eks­pli­ci­tno ponud­bo, da bi v zame­no za potni list ova­jal? Ko se moraš spo­pa­da­ti s pro­sta­ški­mi zaple­ti pri habi­li­ta­ci­jah, ko se znaj­deš na piki sis­te­ma, ker naspro­tu­ješ uki­nja­nju latin­skih para­lelk v osnov­ni šoli?

Was mich nicht umbringt / kar me ne ubije

Nekoč sem se o tem pogo­var­jal z njim in ko je s humor­jem pra­vil o vča­sih bru­tal­nih dogod­kih in lju­deh, se mi je zazde­lo, da poslu­šam kate­re­ga od nje­mu lju­bih antič­nih sto­i­kov. Ko je moral v tuji­ni dela­ti »kot hlap­ček na kme­tih«, kot se je posmeh­nil, se je pri tem dobro nau­čil nem­šči­ne; ko je v svo­jih »odi­s­ej­skih blo­dnjah«, kot je s pre­cej avto­i­ro­ni­je poi­me­no­val kaos po kon­cu voj­ne, zame­njal šti­ri raz­lič­ne šole, se mu je zde­lo to »ime­ni­tno – tako nikjer ne posta­neš kos gim­na­zij­ske­ga inven­tar­ja«. In tako naprej, za še tako trp­ke izku­šnje se zdi, da se jih je znal otre­sti z neka­kšno lah­ko­tno­stjo, še več, da je od njih nekaj odne­sel.

Kot je rekel neki dru­gi kla­sič­ni filo­log, Fri­e­drich Nie­tz­sche: Was mich nicht umbringt, macht mich stär­ker. Kar me ne ubi­je, me okre­pi. To ni pra­zna reto­ri­ka, iz vseh teh tre­nut­kov je zra­sla nena­va­dna osre­do­to­če­nost, neo­bi­čaj­na notra­nja moč. Pri­mož Simo­ni­ti je o kole­gu s sebi lastno luci­dno­stjo nekoč dejal, da je »ena nje­go­vih naj­bolj izra­zi­tih lastno­sti obču­tek za to, kaj je prav; in obe­nem iz tega izvi­ra­jo­ča dol­žnost – če je tako prav, potem se moram po svo­jih naj­bolj­ših močeh potru­di­ti, da bi to tudi ure­sni­čil«. No, to.

Ut poesis pictura / slika kot pesem

Če bi moral med foto­gra­fi­ja­mi iz zgo­do­vi­ne slo­ven­ske kla­sič­ne filo­lo­gi­je, ki so se mi v zadnjem dese­tle­tju nabra­le na dis­ku, izbra­ti svo­jo naj­ljub­šo, bi se brez pre­mi­šlja­nja odlo­čil za sku­pin­ski por­tret z ekskur­zi­je v Pulj. Ter­mi­nus post quem za data­ci­jo je leto 1950, ko se je po jugo­slo­van­ski izo­bra­že­val­ni odju­gi tre­tje­ga ple­nu­ma polit­bi­ro­ja CK KPJ, poro­je­ni iz inform­bi­ro­je­vske ago­ni­je, v sko­raj pov­sem uni­če­nem kla­sič­nem semi­nar­ju lju­bljan­ske uni­ver­ze nena­do­ma zgo­dil raz­cvet. Tiste­ga leta se je vpi­sa­lo kar šest štu­den­tov, med nji­mi tudi mla­di Kaje­tan. (Za bolj­šo pred­sta­vo je tre­ba vede­ti, da sta bila v vseh viš­jih letni­kih sku­paj takrat samo še dva slu­ša­te­lja.)

Spo­daj v prvi vrsti sta pred obo­ki pulj­ske­ga rim­ske­ga amfi­te­a­tra na sli­ki oba pro­fe­sor­ja, Anton Sovre in Milan Gro­šelj, ob Sovre­tu je nasme­ja­na Eri­ka Mihevc. Kaje­tan Gan­tar je čisto na vrhu, kot da lovi rav­no­tež­je na rame­nih kole­gov, zelo oči­tno je od vseh naj­bolj igri­vo raz­po­lo­žen. Janez iz Salis­bu­ry­ja je v 12. sto­le­tju zapi­sal zna­me­ni­ti sta­vek, ki bi se sko­raj­da podal zra­ven: »Ber­nard iz Char­tre­sa nas je pri­mer­jal s pri­tli­kav­ci na rame­nih veli­ka­nov, češ da lah­ko vidi­mo več in dlje od njih, ne zara­di ostri­ne lastne­ga vida ali viso­ke posta­ve, tem­več zato, ker se zara­di nji­ho­ve orja­ške veli­ko­sti dvi­gne­mo in znaj­de­mo v viša­vah.« »Sko­raj­da« zato, ker latin­ska fra­za, nani gigan­ti­um hume­ris insi­den­tes, ne zve­ni čisto prav. »Pri­tli­ka­vec« tu naj­brž ni pra­va bese­da.

David Movrin