Mese­ci med 26. janu­ar­jem in 20. juli­jem 2008 so v bene­škem Palaz­zu Gras­si rezer­vi­ra­ni za velik med­na­ro­dni pro­jekt, ki je še poseb­no zani­miv za kla­sič­ne filo­lo­ge ter pre­u­če­val­ce anti­ke in sre­dnje­ga veka: za raz­sta­vo z naslo­vom Rim in bar­ba­ri: roj­stvo nove­ga sve­ta. Dru­štvo za antič­ne in huma­ni­stič­ne štu­di­je Slo­ve­ni­je je orga­ni­zi­ra­lo ogled za svo­je čla­ne v sobo­to, 5. apri­la, raz­sta­vo pa pri­po­ro­ča­mo tudi vsem, ki si je doslej še niso ogle­da­li.

<! – [endif] – >Raz­sta­vo so orga­ni­zi­ra­le kul­tur­ne usta­no­ve iz treh evrop­skih držav – Ita­li­je (Palaz­zo Gras­si), Nem­či­je (Kunst- und Aus­stel­lun­gshal­le der Bun­de­sre­pu­blik Deut­schland) in Fran­ci­je (Éco­le fra­nça­i­se de Rome), ven­dar je sode­lu­jo­čih še bistve­no več, saj je raz­sta­vlje­nih 1700 pred­me­tov poso­di­lo več kot 20 držav, med nji­mi tudi ZDA. Kot na več mestih pou­dar­ja­jo orga­ni­za­tor­ji, hoče pro­jekt pre­se­či ste­re­o­ti­pno podo­bo »bar­bar­skih« ne-rim­skih ljud­stev, ki so ogro­ža­la in napo­sled uni­či­la sta­ri Rim, in pred­sta­vi­ti boga­stvo nji­ho­ve ume­tno­stne zapu­šči­ne same po sebi ter več­pla­stnost zgo­do­vin­skih sti­kov med Rimlja­ni in bar­ba­ri – med­se­boj­no opla­ja­nje kul­tur, ki je obli­ko­va­lo sre­dnji vek in s tem poznej­še evrop­ske civi­li­za­ci­je.

V skla­du s to zasno­vo se raz­sta­va kro­no­lo­ško zač­ne s Cezar­je­vi­mi voj­na­mi pro­ti Gal­cem (58 – 50 pr. Kr.). Čeprav je pou­da­rek na soča­snih arte­fak­tih, so posa­me­zni dogod­ki in oseb­no­sti pred­sta­vlje­ni tudi prek poznej­ših upo­do­bi­tev, ki so jih ustvar­ja­li zla­sti fran­co­ski sli­kar­ji 19. sto­le­tja in z nji­mi soo­bli­ko­va­li dana­šnje pred­sta­ve o Rimlja­nih in dru­gih ljud­stvih. V zve­zi z gal­ski­mi voj­na­mi je tak pri­mer sli­ka Ver­cin­ge­to­ri­kso­ve pre­da­je (Paul-Henri Mot­te, 1886), kjer gal­ski vodi­telj moč­no spo­mi­nja na Gal­ce v poznej­ših stri­pih o Aste­ri­ksu, podob­nih upo­do­bi­tev pa so bili dele­žni tudi zgo­do­vin­ski dogod­ki in ose­be iz dru­gih dob, zaje­tih v bene­ški raz­sta­vi: Eva­ri­ste-Vital Lumi­na­is, ki se je spe­ci­a­li­zi­ral za mero­vin­ško obdo­bje, je deni­mo eden od stvar­ni­kov ste­re­o­ti­pne­ga Gal­ca s čela­do in koša­ti­mi brki.

Soča­sni ekspo­na­ti obse­ga­jo rim­ske in avtoh­to­ne doma­če izdel­ke, poseb­no opa­zna pa so dela, ki so vzni­kni­la iz sta­plja­nja rim­ske kul­tu­re z doma­či­mi. Zani­mi­ve so na pri­mer ger­man­ske in sakson­ske plo­šči­ce iz tol­če­ne­ga zla­ta – pogo­sto gre za splo­šče­ne rim­ske zla­tni­ke – z izje­mno minu­ci­o­zni­mi vti­snje­ni­mi orna­men­ti, ki so jih po eni stra­ni nav­di­ho­va­le doma­če kul­tur­ne pred­sta­ve (ger­man­ski bog Odin), po dru­gi pa rim­ski geo­me­trij­ski vzor­ci. Pred­sta­vlje­na so tudi bese­di­la, v kate­rih Rimlja­ni opi­su­je­jo bar­ba­re in svo­je sti­ke z nji­mi. Takšni pri­me­ri so seve­da Cezar­je­vi odlom­ki o Gal­cih ali Taci­to­vi o Ger­ma­nih, pa tudi deni­mo »tabu­la Cla­u­di­a­na« iz 1. sto­le­tja po Kr. – plo­šča z vkle­sa­nim bese­di­lom Klav­di­je­ve­ga pozi­va rim­ske­mu sena­tu, naj gal­skim odlič­ni­kom dovo­li dostop do viso­kih služb in celo do mest v sena­tu.

Raz­sta­va spre­mlja razvoj do veli­kih bar­bar­skih pre­se­lje­vanj v pozni anti­ki in napo­sled do pad­ca zaho­dno­rim­ske­ga cesar­stva leta 476, pri čemer med dru­gim izpo­sta­vi reli­gi­jo in še zla­sti vzpon krščan­stva kot vezi­va med rim­sko in bar­bar­ski­mi kul­tu­ra­mi. Nato se pozor­nost usme­ri k novo obli­ko­va­nim etnič­nim sku­pi­nam in pri­šle­kom, kot so bili Fran­ki ali Lan­go­bar­di. Prek Mero­vin­gov ter Kar­la Veli­ke­ga, ki je oži­vil ide­jo o vse­ob­se­žnem, eno­tnem »rim­skem« cesar­stvu, dose­že­mo obdo­bje novih veli­kih pre­se­lje­vanj in osva­janj v 9. in 10. sto­le­tju, ki so pov­zro­či­la nove pre­tre­se.

Raz­sta­va je torej zasno­va­na kro­no­lo­ško, ven­dar tudi temat­sko: med­tem ko potu­je­mo v času, se posa­me­zne sobe osre­do­to­ča­jo na razne vidi­ke obrav­na­va­nih obdo­bij. Peri­o­dič­no nale­ti­mo na pre­gle­dni­ce rim­skih cesar­jev in pozne­je dru­gih vla­dar­jev; v sobi z upo­do­bi­tva­mi cesar­jev naj­de­mo na pri­mer zlat dopr­sni kip Mar­ka Avre­li­ja iz Aven­che­sa v Švi­ci (2. sto­le­tje), ene­ga red­kih cesar­skih kipov iz dra­go­ce­ne kovi­ne, ki je ube­žal pre­to­pi­tvi. V sobah z moti­vi­ko ver­ske­ga in posmr­tne­ga življe­nja lah­ko izpo­sta­vi­mo nekaj nagrob­nih stel z izje­mno natanč­ni­mi in indi­vi­du­al­ni­mi upo­do­bi­tva­mi pokoj­ni­kov (doma­či­nov) ter kipe in figu­ri­ce lokal­nih božan­stev (gal­ska bogi­nja Epo­na, roma­ni­zi­ran gal­ski bog s kla­di­vom, bikec s tre­mi rogo­vi). Začet­ki vzpo­na krščan­stva so pred­sta­vlje­ni z odlom­ki iz Kon­stan­ti­no­ve­ga milan­ske­ga in Teo­do­zi­je­ve­ga solun­ske­ga edik­ta, kot tudi s pred­me­ti, v kate­rih se krščan­stvo mar­sik­daj pre­ple­ta s pogan­sko antič­no iko­no­gra­fi­jo. Taki pri­me­ri so »sar­ko­fag z Dio­sku­ro­ma« iz četr­te­ga sto­le­tja, kjer se poleg Kri­stu­so­ve­ga čude­ža s hle­bi kru­ha in riba­mi ter Petro­ve­ga pre­sto­la poja­vi­ta mito­lo­ška dvojč­ka Kastor in Poluks, ali šte­vil­ni krščan­ski nagrob­ni moza­i­ki iz Afri­ke, ki nada­lju­je­jo tam­kaj­šnjo boga­to moza­ič­no tra­di­ci­jo iz anti­ke.

Zno­traj posa­me­znih sob so ekspo­na­ti nava­dno orga­ni­zi­ra­ni po geo­graf­ski pro­ve­ni­en­ci. Podro­čja so pred­sta­vlje­na z izdel­ki, ki jih obi­čaj­no sre­ču­je­mo na raz­sta­vah o sta­rej­ših obdo­bjih – z orož­jem, posod­jem, naki­tom, okra­sni­mi pred­me­ti –, v nji­ho­vi mno­ži­ci pa se izlu­šči dvo­je zna­čil­no­sti: neka­te­re zna­čil­ne obli­ke ger­man­ske ume­tne obr­ti ter osu­plji­va teh­nič­na dovr­še­nost, minu­ci­o­znost in lepo­ta izdel­kov. Ena naj­zna­čil­nej­ših oblik, zasto­pa­na v malo­ne vsa­ki vitri­ni, je loč­na fibu­la, zna­čil­na pa je tudi kra­si­tev zla­tih sponk in dru­gih pred­me­tov z alman­di­ni, dru­gim (pol)dragim kame­njem in barv­nim ste­klom. V zve­zi s tem ome­ni­mo, da ima­mo pri­mer­lji­ve najd­be tudi na slo­ven­skih tleh, čeprav Slo­ve­ni­ja na bene­ški raz­sta­vi žal ni zasto­pa­na. V letih 2004 in 2005 so na pri­mer v Kra­nju našli žen­ska gro­bo­va, ki pri­na­ša­ta zna­či­len nakit Ale­mank iz 6. sto­le­tja po Kr. in Lan­go­bardk iz 7. sto­le­tja; naj­de­ne loč­ne fibu­le, alman­di­na­ste spon­ke, zape­stni­ca in drug nakit ne zao­sta­ja­jo za pri­mer­ki z bene­ške raz­sta­ve. Od dru­gih pred­me­tov na raz­sta­vi pa ne more­mo mimo sre­br­ne­ga in del­no zla­te­ga cize­li­ra­ne­ga posod­ja, zla­sti pla­dnjev in kro­žni­kov, ki niso samo moj­str­sko izde­la­ni, ampak tudi pre­se­ne­tlji­vo dobro ohra­nje­ni.

Med­tem ko sta vho­dna avla in prvo nad­stro­pje Palaz­za Gras­si posve­če­na obdo­bju od 1. sto­le­tja pr. Kr. do začet­ka 5. sto­le­tja po Kr., je dru­go nad­stro­pje name­nje­no 5. – 10. sto­le­tju. Tu so z boga­ti­mi najd­ba­mi pred­sta­vlje­na ljud­stva, ki so se v tem času uve­lja­vlja­la in spo­pa­da­la na posa­me­znih podro­čjih zaho­dno­rim­ske­ga cesar­stva: Huni, Vzho­dni in Zaho­dni Goti, Van­da­li, Ava­ri, Lan­go­bar­di, Arab­ci z Vzho­da in seve­da Fran­ki. Med fran­ko­vski­mi ekspo­na­ti je zani­miv pre­stol kra­lja Dago­ber­ta iz 7. sto­le­tja, pod kate­rim je mero­vin­ška dina­sti­ja dose­gla vrhu­nec; ta pre­stol je svo­je­vr­stno ute­le­še­nje rim­ske dedi­šči­ne v »bar­bar­skem« sre­dnjem veku in nje­ne­ga pre­ži­ve­tja še daleč v novi vek, saj je zasno­van po vzo­ru rim­ske­ga kurul­ske­ga sede­ža (s pozne­je doda­ni­mi naslo­nja­li za hrbet in roke), ob pomemb­nih pri­lo­žno­stih pa ga je upo­ra­bljal še celo Napo­le­on.

Po Kar­lu Veli­kem se raz­sta­va poča­si skle­ne s pre­lo­mom tisoč­le­tja, ko so seli­tve pre­ne­ha­le in se je pre­bi­val­stvo usta­li­lo, vme­sni pre­tre­si pa so izri­sa­li novo podo­bo Evro­pe: Vikin­gi so posta­li gospo­dar­ji Nor­man­di­je, Madža­ri so se pokri­stja­ni­li … V zadnjih sobah se že poja­vi­jo kode­ksi, med nji­mi evan­ge­li­ar ško­fa Notger­ja iz Liègea, ki velja za nespor­no moj­stro­vi­no sre­dnje­ve­ške ume­tno­sti. V slo­no­ko­šče­ni plo­šči­ci na tem evan­ge­li­ar­ju, kakor tudi v evrop­ski ume­tno­sti s kon­ca tisoč­le­tja nasploh, spet opa­zi­mo izra­zi­tej­še alu­zi­je na rim­sko dobo, ki so v prej­šnjih sto­le­tjih neko­li­ko zamr­le.

Raz­sta­va Rim in bar­ba­ri je torej ambi­ci­o­zen pro­jekt mogoč­nih raz­se­žno­sti, tako časov­nih kot pro­stor­skih. Za obi­sko­val­ca, ki ni sezna­njen z obrav­na­va­ni­mi zgo­do­vin­ski­mi obdo­bji, so raz­la­ge na ste­nah mor­da neko­li­ko pre­sko­pe (nakna­dno si sicer lah­ko zapol­ni bele lise z bra­njem šti­ri­ki­lo­gram­ske­ga kata­lo­ga), toda po dru­gi stra­ni je naval podat­kov in vizu­al­nih vti­sov toli­kšen, da bi si bilo raz­sta­vo smo­tr­no ogle­do­va­ti po eta­pah. Vsak obi­sko­va­lec, stro­kov­njak ali laik, pa odi­de boga­tej­ši – ne le za mno­ži­co novih stvar­nih podat­kov, ampak tudi za izku­šnjo veli­ke­ga raz­koš­ja in lepo­te.

Nada Gro­šelj