Med antič­ni­mi deli, ki so vti­sni­la poznej­ši evrop­ski knji­žev­no­sti naj­glo­blji pečat, je brez dvo­ma Hora­ci­je­va Ars poe­ti­ca. Hora­ci­je­vi zdra­vo­ra­zum­ski nau­ki – zah­te­ve po eno­vi­to­sti, notra­nji skla­dno­sti in dosle­dno­sti pesni­ške­ga dela ter po avtor­je­vi vrhun­ski samo­di­sci­pli­ni, zna­me­ni­ta maksi­ma, da je v poe­zi­ji naj­bo­lje zdru­ži­ti kori­stno s pri­je­tnim – so se vko­re­ni­ni­li v zavest evrop­ske­ga člo­ve­ka in nav­dih­ni­li šte­vil­ne ver­zi­fi­ci­ra­ne ese­je o pesni­štvu tako v latin­šči­ni kot v »ljud­skih« jezi­kih: ita­li­jan­šči­ni, fran­co­šči­ni, špan­šči­ni, angle­šči­ni. Aktu­al­nost Hora­ci­je­vih misli se je neko­li­ko uma­kni­la v ozad­je šele z nasto­pom roman­ti­ke, še v obdo­bju kla­si­ciz­ma in raz­sve­tljen­stva pa je nje­go­va raz­pra­va velja­la za zako­nik razu­ma in dobre­ga oku­sa. Med nje­ne naj­po­memb­nej­še nasle­dni­ce sodi kla­si­ci­stič­na pesni­tev L’art poétique (1674) Nico­la­sa Boi­le­a­u­ja, ki je kri­ti­ška nače­la Hora­ci­ja in neka­te­rih dru­gih avtor­jev osve­tlil s pri­me­ri iz sta­rej­še in soča­sne fran­co­ske knji­žev­no­sti. Tako nam je s svo­jo poe­mo, več kot dva­krat dalj­šo od Hora­ci­je­ve, zapu­stil dra­go­cen uvid v knji­žev­no ustvar­ja­nje in uve­lja­vlje­ne kri­ti­ške pogle­de svo­je­ga časa, ki so jih upo­šte­va­li fran­co­ski kla­si­ki Cor­ne­il­le­ve­ga in Raci­no­ve­ga kova. Z obja­vo obeh del v isti izda­ji (gre za prvi inte­gral­ni pre­vod Boi­le­a­u­je­ve pesni­tve v slo­ven­šči­no in za nov pre­vod Hora­ci­je­ve) se bra­lec lah­ko sam pre­pri­ča, kako živo in nav­di­hu­jo­če je bilo antič­no izro­či­lo pred sla­bi­mi šti­ri­sto leti.