Milan Grošelj, klasični filolog in jezikoslovec

profesor-groselj-s-studenti-na-ekskurziji-v-epidavru
Milan Gro­šelj s štu­den­ti v Epi­da­vru

Letos mine­va tri­de­set let, odkar je umrl prof. dr. Milan Gro­šelj (1902 – 1979), kla­sič­ni filo­log in aka­de­mik. Rodil se je 19. sep­tem­bra 1902 v Kamni­ku, kjer je živel do kon­ca osnov­ne­ga šola­nja. Nato je odšel na gim­na­zi­jo v Lju­blja­no in leta 1920 vpi­sal štu­dij kla­sič­ne filo­lo­gi­je na lju­bljan­ski Filo­zof­ski fakul­te­ti. Po diplo­mi leta 1925 se je s šti­pen­di­jo lju­bljan­ske uni­ver­ze eno leto izpo­pol­nje­val v Pari­zu pri vodil­nih jezi­ko­slov­cih tiste­ga časa. Med nekaj­le­tnim služ­bo­va­njem na gim­na­zi­jah v Make­do­ni­ji, Srbi­ji in Slo­ve­ni­ji je sam ali s sode­lav­ci pri­pra­vil obse­žno komen­ti­ra­ne šol­ske izda­je latin­skih avtor­jev, ki so bili na pro­gra­mu v gim­na­zi­ji (Salu­sti­ja, Cice­ro­na, Ovi­di­ja, Pli­ni­ja mlaj­še­ga, Taci­ta, Hora­ci­ja) – še danes edi­ne, ki so dija­kom in štu­den­tom latin­šči­ne na voljo v slo­ven­šči­ni. Leta 1934 je dose­gel dok­to­rat z diser­ta­ci­jo »Iz sin­ta­kse latin­ske­ga gene­ti­va in dati­va« in od leta 1936 do 1940 poleg pol­ne zapo­sli­tve na gim­na­zi­ji hono­rar­no pre­da­val na fakul­te­ti, dokler ni bil leta 1940 redno nasta­vljen kot docent. Leta 1945 je postal izre­dni pro­fe­sor in leta 1950 redni. SAZU ga je leta 1958 izvo­li­la za dopi­sne­ga čla­na, leta 1977 pa je spre­jel še redno član­stvo.

Prav pro­fe­sor Gro­šelj je v času svo­je­ga delo­va­nja kot dol­go­le­tni pred­stoj­nik Oddel­ka za kla­sič­no filo­lo­gi­jo odlo­čil­no obli­ko­val ta štu­dij na lju­bljan­ski Filo­zof­ski fakul­te­ti in ga dvi­gnil na viso­ko raven. Nje­go­vi učen­ci in štu­den­tje še danes pou­dar­ja­jo boga­stvo, doži­ve­tost in zavi­dlji­vo stro­kov­no raven nje­go­vih pre­da­vanj in semi­nar­jev, nič manj pa tudi nje­go­vo oseb­no zavze­tost za slu­ša­te­lje. Iz nje­go­ve šole so izšli vodil­ni slo­ven­ski kla­sič­ni filo­lo­gi, aka­de­mik prof. dr. Kaje­tan Gan­tar, aka­de­mik prof. dr. Pri­mož Simo­ni­ti in prof. dr. Eri­ka Mihevc-Gabro­vec. Pri znan­stve­nem delu se je posve­čal pestri pale­ti eti­mo­lo­ških, obli­ko­slov­nih, leksi­kal­nih, bese­do­tvor­nih, skla­denj­skih in slo­gov­nih štu­dij, ne le na podro­čju latin­šči­ne in gršči­ne, ampak tudi dru­gih indo­e­vrop­skih jezi­kov. Raz­pra­ve iz nje­go­ve naj­ljub­še tema­ti­ke, jezi­ko­slov­ja, pri­na­ša­jo med dru­gim pri­bli­žno 460 eti­mo­lo­gij, od kate­rih so šte­vil­ne našle mesto v pomemb­nih doma­čih in tujih slo­var­jih (deni­mo v Fri­sko­vem Grškem eti­mo­lo­škem slo­var­ju). Nje­go­ve slo­gov­ne štu­di­je in inter­pre­ta­ci­je latin­skih avtor­jev, deni­mo Hora­ci­ja, pri­ča­jo tudi o pre­ta­nje­nem doje­ma­nju izra­znih možno­sti v jezi­ku na bese­dni, stavč­ni in bese­dil­ni rav­ni.

V svo­ji skr­bi za znan­stve­ni tisk in dru­ge obli­ke znan­stve­ne­ga delo­va­nja je bil med usta­no­vi­te­lji in dol­go­le­tni­mi ure­dni­ki ugle­dne znan­stve­ne revi­je Lin­gu­i­sti­ca, ki izha­ja na Filo­zof­ski fakul­te­ti, in Žive anti­ke v Sko­pju. Bil je sou­re­dnik dveh Zbor­ni­kov Filo­zof­ske fakul­te­te (1950, 1955) in eden od budi­te­ljev Ling­vi­stič­ne­ga krož­ka na fakul­te­ti, ki ima redna sre­ča­nja še danes. Deja­ven je bil tudi med­na­ro­dno, saj je bil usta­nov­ni član in nato član šir­še­ga odbo­ra obno­vlje­ne Indo­ger­ma­ni­sche Gesell­schaft, naj­po­memb­nej­še sve­tov­ne orga­ni­za­ci­je jezi­ko­slov­cev.

V spo­min na tega veli­ke­ga slo­ven­ske­ga znan­stve­ni­ka in peda­go­ga bo v pro­sto­rih nje­go­ve roj­stne hiše, obno­vlje­ne­ga Malo­graj­ske­ga dvo­ra v Kamni­ku, v sobo­to 24. 10. 2009 pote­kal znan­stve­ni sim­po­zij, pospre­mljen z odkri­tjem spo­min­ske plo­šče. Sim­po­zij pri­pra­vlja­jo Dru­štvo za antič­ne in huma­ni­stič­ne štu­di­je Slo­ve­ni­je, Odde­lek za kla­sič­no filo­lo­gi­jo na lju­bljan­ski Filo­zof­ski fakul­te­ti ter Slo­ven­ska aka­de­mi­ja zna­no­sti in ume­tno­sti.