Poleg že pred­sta­vlje­ne­ga Ovi­di­je­ve­ga Rim­ske­ga kole­dar­ja (Fasti) v pre­vo­du Nade Gro­šelj sta v zbir­ki Dia­log z anti­ko pri ISH v letu 2009 izšli nasle­dnji knji­gi, pri­vlač­ni za poklic­ne in lju­bi­telj­ske kla­si­ke:

Pier­re Cor­ne­il­le, Žen­ske tra­ge­di­je, pre­vod Mari­ja Javor­šek, spre­mne štu­di­je Maja Sun­čič, Tone Smo­lej, Miran Špe­lič, ISH, zbir­ka Dia­log z anti­ko 12, 272 stra­ni, Lju­blja­na 2009, 16 evrov.

Knji­ga Žen­ske tra­ge­di­je pred­sta­vlja Cor­ne­il­le­vo mito­lo­ško, zgo­do­vin­sko in muče­ni­ško tra­ge­di­jo. Pier­re Cor­ne­il­le, čigar dela sodi­jo v vrh evrop­ske­ga kla­si­ciz­ma, se je s tra­ge­di­jo Mede­ja, prvo pomemb­nej­šo poan­tič­no pre­de­la­vo mita, odvr­nil od kome­di­je, v kate­ri je do tedaj ble­stel. Sle­deč Evri­pi­do­vi in Sene­ko­vi raz­li­či­ci je pred­sta­vil svoj pogled na zlo­gla­sno antič­no juna­ki­njo. Tra­ge­di­ja Sofo­ni­ba, nasta­la pod vpli­vom Livi­je­ve­ga zgo­do­vi­no­pis­ja, pri­po­ve­du­je zgod­bo o juna­ški numi­dij­ski kra­lji­ci, ki se v naspro­tju s svo­jim stra­ho­pe­tnim možem pono­sno zastru­pi, da ne bi posta­la rim­ska uje­tni­ca. V krščan­ski tra­ge­di­ji Teo­do­ra, devi­ca in muče­ni­ca, nasta­li pod vti­si bra­nja sv. Ambro­zi­ja, se dra­ma­tik pogla­blja v psi­ho in kon­flik­te krščan­ske muče­ni­ce iz časov cesar­ja Dio­kle­ci­ja­na.
Rde­ča nit izbra­nih tra­ge­dij je pogled na žen­sko juna­štvo v moškem sve­tu. Cor­ne­il­le pro­ni­clji­vo ana­li­zi­ra deja­nja antič­nih juna­kinj in pou­dar­ja meje spo­la, saj se žen­ske zara­di juna­štva same uni­či­jo. Knji­ga Žen­ske tra­ge­di­je nago­var­ja vse, ki se zani­ma­jo za mito­lo­ške in zgo­do­vin­ske moti­ve v knji­žev­no­sti in vabi k raz­pra­vi o vpra­ša­njih spo­la. Fran­co­ski dra­ma­tik odsti­ra kla­si­ci­stič­ni pogled na antič­ne žen­ske in bral­cu nudi izho­di­šče, da odgo­vo­ri s sodob­nim dia­lo­gom z anti­ko.

 

Plu­tarh, Pre­rok­be za vsak­da­njo rabo, pre­vod, komen­tar in spre­mne štu­di­je Maja Sun­čič, zbir­ka Dia­log z anti­ko 11, Lju­blja­na 2009, 440 stra­ni, 15,50 evra.

Sodob­ni bra­lec, ki se nav­du­šu­je nad grško raci­o­nal­no­stjo, se bo čudil, zakaj so Grki brez zadrž­kov ver­je­li v pre­ro­ko­va­nje, ki ga danes mno­gi uvr­šča­jo med pra­zno­ver­je. Po grškem pre­pri­ča­nju so bila pre­ro­či­šča znak božan­ske pri­so­tno­sti v sve­tu lju­di. Delf­sko pre­ro­či­šče je pome­ni­lo naj­viš­jo obli­ko reli­gi­je, Apo­lo­no­va sve­če­ni­ca piti­ja pa je bila naj­moč­nej­ša Grki­nja. Piti­ji so dode­li­li izre­dno avto­ri­te­to in se z njo posve­to­va­li o naj­po­memb­nej­ših jav­nih vpra­ša­njih: o voj­ni, kolo­ni­za­ci­ji, refor­mah itd. Odgo­var­ja­la jim je na vpra­ša­nje »kaj dela­ti«, hkra­ti pa je z dvo­u­mni­mi pre­rok­ba­mi vpra­šu­jo­če spod­bu­ja­la, naj sami poi­šče­jo ustre­zno reši­tev pro­ble­ma.
Plu­tar­ho­vi pitij­ski dia­lo­gi O piti­ji­nih pre­rok­bah, O zato­nu pre­ro­čišč in O črki E v Del­fih ponu­ja­jo vpo­gled v delo­va­nje naj­slav­nej­še­ga antič­ne­ga pre­ro­či­šča v Del­fih. Pope­lje­jo nas na spre­hod po Del­fih, raz­gi­ba­jo nas s poglo­blje­ni­mi inte­lek­tu­al­ni­mi raz­pra­va­mi o antič­nem pre­ro­ko­va­nju, piti­ji, pnev­mi, daj­mo­nih in skriv­no­stni črki E, med­tem ko vero v pre­ro­ško zmo­žnost zoper­sta­vlja­jo pra­zno­ver­ju. Poma­ga­jo nam razu­me­ti, zakaj so nad piti­jo besne­li cer­kve­ni oče­tje in zakaj piti­ji­na pre­ro­ška sean­sa še danes buri domi­šlji­jo. Sodob­ne­mu bral­cu odsti­ra­jo pot v antič­no sre­di­šče sve­ta.