- Rimski koledar
Poleg že predstavljenega Ovidijevega Rimskega koledarja (Fasti) v prevodu Nade Grošelj sta v zbirki Dialog z antiko pri ISH v letu 2009 izšli naslednji knjigi, privlačni za poklicne in ljubiteljske klasike:
Pierre Corneille, Ženske tragedije, prevod Marija Javoršek, spremne študije Maja Sunčič, Tone Smolej, Miran Špelič, ISH, zbirka Dialog z antiko 12, 272 strani, Ljubljana 2009, 16 evrov.
Knjiga Ženske tragedije predstavlja Corneillevo mitološko, zgodovinsko in mučeniško tragedijo. Pierre Corneille, čigar dela sodijo v vrh evropskega klasicizma, se je s tragedijo Medeja, prvo pomembnejšo poantično predelavo mita, odvrnil od komedije, v kateri je do tedaj blestel. Sledeč Evripidovi in Senekovi različici je predstavil svoj pogled na zloglasno antično junakinjo. Tragedija Sofoniba, nastala pod vplivom Livijevega zgodovinopisja, pripoveduje zgodbo o junaški numidijski kraljici, ki se v nasprotju s svojim strahopetnim možem ponosno zastrupi, da ne bi postala rimska ujetnica. V krščanski tragediji Teodora, devica in mučenica, nastali pod vtisi branja sv. Ambrozija, se dramatik poglablja v psiho in konflikte krščanske mučenice iz časov cesarja Dioklecijana.
Rdeča nit izbranih tragedij je pogled na žensko junaštvo v moškem svetu. Corneille pronicljivo analizira dejanja antičnih junakinj in poudarja meje spola, saj se ženske zaradi junaštva same uničijo. Knjiga Ženske tragedije nagovarja vse, ki se zanimajo za mitološke in zgodovinske motive v književnosti in vabi k razpravi o vprašanjih spola. Francoski dramatik odstira klasicistični pogled na antične ženske in bralcu nudi izhodišče, da odgovori s sodobnim dialogom z antiko.

Plutarh, Prerokbe za vsakdanjo rabo, prevod, komentar in spremne študije Maja Sunčič, zbirka Dialog z antiko 11, Ljubljana 2009, 440 strani, 15,50 evra.
Sodobni bralec, ki se navdušuje nad grško racionalnostjo, se bo čudil, zakaj so Grki brez zadržkov verjeli v prerokovanje, ki ga danes mnogi uvrščajo med praznoverje. Po grškem prepričanju so bila preročišča znak božanske prisotnosti v svetu ljudi. Delfsko preročišče je pomenilo najvišjo obliko religije, Apolonova svečenica pitija pa je bila najmočnejša Grkinja. Pitiji so dodelili izredno avtoriteto in se z njo posvetovali o najpomembnejših javnih vprašanjih: o vojni, kolonizaciji, reformah itd. Odgovarjala jim je na vprašanje »kaj delati«, hkrati pa je z dvoumnimi prerokbami vprašujoče spodbujala, naj sami poiščejo ustrezno rešitev problema.
Plutarhovi pitijski dialogi O pitijinih prerokbah, O zatonu preročišč in O črki E v Delfih ponujajo vpogled v delovanje najslavnejšega antičnega preročišča v Delfih. Popeljejo nas na sprehod po Delfih, razgibajo nas s poglobljenimi intelektualnimi razpravami o antičnem prerokovanju, pitiji, pnevmi, dajmonih in skrivnostni črki E, medtem ko vero v preroško zmožnost zoperstavljajo praznoverju. Pomagajo nam razumeti, zakaj so nad pitijo besneli cerkveni očetje in zakaj pitijina preroška seansa še danes buri domišljijo. Sodobnemu bralcu odstirajo pot v antično središče sveta.
