Ari­sto­fa­no­va dema­go­ška kome­di­ja nam posta­vlja ključ­no vpra­ša­nje: je dema­go­gi­ja res nekaj sla­be­ga? Odgo­vor na to na videz pre­pro­sto vpra­ša­nje ni lahek niti eno­zna­čen, ugo­ta­vlja pre­va­jal­ka Maja Sun­čič, saj nas podrob­no bra­nje opo­zar­ja na veli­ke kul­tur­ne raz­li­ke med antič­no aten­sko in sodob­ni­mi demo­kra­ci­ja­mi ter nas sva­ri pred poe­no­sta­vi­tva­mi. Izho­dišč­ni pomen besed dema­go­gi­ja in dema­gog je nev­tra­len ali pozi­ti­ven, kar vidi­mo tudi v Ari­sto­fa­no­vi dema­go­ški kome­di­ji.

Čeprav Ari­sto­fan dema­go­ge silo­vi­to napa­da, nje­go­vi dema­go­ški kome­di­ji Vite­zi (prvič upri­zor­je­na l. 424 pr. Kr.) in Pti­či (prvič upri­zor­je­na 414 pr. Kr.) poka­že­ta, kaj vse lah­ko dose­že­mo z dema­go­gi­jo. Komič­ni junak nasto­pa kot pame­ten drža­vljan, za kate­re­ga se izka­že, da ima vse zmo­žno­sti dema­go­ga, ko pa dobi pra­vi­co, da spre­go­vo­ri, se upre dema­go­gu in sam posta­ne dema­gog. Po dru­gi stra­ni nas Ari­sto­fan opo­zar­ja na nevar­no­sti dema­go­gi­je, s čimer kri­ti­zi­ra demo­kra­ci­jo in jo napa­da kot druž­be­no ure­di­tev. Poka­že, da je ljud­stvo nesta­no­vi­tno in neza­ne­slji­vo, spre­je­ma oblju­be, pod­ku­pni­ne in pri­li­zo­va­nja dema­go­gov, ki pa so hitro nado­me­stlji­vi z novi­mi. Ari­sto­fa­no­va dema­go­ška kome­di­ja pre­i­gra­va raz­lič­ne možno­sti odno­sa med poli­ti­kom in ljud­stvom, ki v komič­nem kon­te­kstu mno­go­krat meji­jo na por­no­gra­fi­jo in pro­sti­tu­ci­jo.